Visoki srednji vek je bil včasih imenovan tudi čas zmagovite cerkve. Krščanstvo je povezalo evropske dežele, krščanska cerkvena organizacija pa se je širila z ustanavljanjem meniških redov. Po benediktinskemu redu so se pojavili še mnogi drugi, med temi sta bila med strožjimi cistercijanski in kartuzijanski meniški red. Moški in ženske, ki so se pridruževali tem gibanjem, so pogosto želeli reformirati ustaljene prakse, zlasti z vidika poenostavljenja življenjskega sloga, saj je asketizem kot reakcija na veličastno razkošje Cerkve v tem času postal glavno vodilo. V slovenskem prostoru smo dobili prvo cisterco v Stični, ustanovljena je bila leta 1135, Kartuzija Žiče pa je bila ustanovljena okoli 1160 in je dolgo časa predstavljala sedež reda za nemške pokrajine.
Najbolj poznani meniški redovi
Benediktinci: po svojih kutah znani tudi kot črni menihi, so meniški red, ki ga je okrog leta 529 našega štetja ustanovil Sv. Benedikt iz Nursije. Benediktinska zaveza vključuje zaobljube poslušnosti (opatu, ki znotraj skupnosti zavzema mesto Kristusa), stabilnosti (ostati znotraj iste skupnosti) in conversatio morum (latinska fraza, ki pomeni spreobrnitev »manir«). Čeprav Benediktinci ne sledijo zavezi molčečnosti, je pogovor običajno strogo omejen, molčečnost pa vzdrževana toliko, kolikor je praktično mogoče. Menihi večinoma komunicirajo med časom, namenjenim rekreacijskim dejavnostim.
Cistercianci: oblečeni v bele kute (kot nasprotje Benediktincev) so cistercijanci že od nekdaj poznani kot zeliščarji, ki so cenili trdo delo, samozadostnost in predvsem vrnitev k bolj dobesedni interpretaciji pravil Sv. Benedikta. Večina hiš se je v skladu s tem preživljalo z agrikulturo in pivovarstvom, kasneje pa so se usmerili pretežno v izobraževanje in akademska prizadevanja. Do 15. stoletja je bilo v evropskih deželah ustanovljenih več kot 750 cistercijanskih hiš.
Kartuzijanci: nemški meniški red, ustanovljen leta 1084, je bil posebej poznan po ekstremni askezi svojih članov, ki so pretežno ostajali v svojih celicah in večino dneva namenili molitvi in meditaciji. Ob koncu srednjega veka je v Evropi obstajalo približno 200 kartuzijanskih redov.
Frančiškani: imenovani tudi sivi red iz začetka trinajstega stoletja so v tem času predstavljali radikalen prelom z ustaljenim redom, saj so živeli tako, da so veselo pohajali naokrog, peli, pridigali o pokori in prosjačili. Prvoustanovljeni red je zaživel v zapuščeni koloniji gobavcev pri Assisi. Sv. Frančišek Asiški je v svojih pridigah in življenju poudarjal zlasti dolžnost skromnosti in revščine.
Templarji: vojaški meniški red iz leta 1119 je zelo aktivno sodeloval v križarskih vojnah. Njihov simbol so bile bele halje z rdečim križem, bili pa so med najbolj izurjenimi vojaškimi enotami. Tisti, ki se niso bojevali, so skrbeli za impresivno ekonomsko infrastrukturo, njihove inovativne tehnike pa lahko pojmujemo kot prve začetke bančništva. Po padcu križarskih državic, je red pod pretvezo obtožb herezije začel preganjati francoski kralj Filip IV., papež Klement V pa jih je uradno razpustil leta 1312. Mnogo članov so kasneje mučili in sežgali na grmadah. Nenadno izginotje Templarjev in njihove mogočne infrastrukture je povzročilo širok razmah špekulacij in legend, ki so se pod tem imenom obdržale vse do današnjih dni.